Koncert: Vlado Kreslin, Dvorec Coronini, Šempeter pri Gorici, 13-07-1212 |
|
|
|
Foto: David Verlič, Suzana Uršič
|
|
|
Z Vladom Kreslinom o njegovem Drevoredu
Povzetek intervjuja objavljenega v prilogi Primorskih novic, TV okno, 28. oktobra 2010. Avtorica: Ana Cukijati
Prekmurski glasbenik Vlado Kreslin, ki v sebi združuje talente pevca, avtorja glasbe in besedil, pa tudi pesnika, pisatelja in igralca, je pred dnevi izdal svoj novi album Drevored s trinajstimi skladbami, v katerih, ob spremljavi dovršenih instrumentalnih zvokov, razkriva svoj pogled na današnji “krasni novi svet”.
Glasbeno pot je Kreslin začel že leta 1970 kot bobnar v svojem prvem bendu Apollo. Tri leta kasneje je sledila murskosoboška skupina Špirit group, nato pa ljubljanska naveza Horizont. Tri leta po zmagi na Slovenski popevki (1980) se je priključil skupini Martin Krpan, ki je leta 1991 razpadla. Kreslin se je zatem z Beltinško bando posvetil ljudski glasbi ter se vrnil tudi k avtorski glasbi z zasedbo Mali bogovi. Nastopal je že na številnih festivalih in zabeležil več mednarodnih gostovanj. Nekaterim slovenskim filmom je prispeval zgolj glasbo, v drugih je tudi igral, prav tako na gledaliških deskah Drame SNG Maribor. V vseh teh desetletjih njegovega glasbenega ustvarjanja in sodelovanja mu je uspelo napisati številne uspešnice, ki si jih še danes radi prepevamo, za nekatere od njih pa so drugi glasbeniki celo pripravili priredbe. Je legenda, ki ji na naši glasbeni sceni ni enake.
Z Vladom smo se pogovarjali po četrtkovi predstavitvi novega albuma Drevored v Viteški dvorani ljubljanskih Križank.
Izbor naslova novega albuma ste zaupali svojim oboževalcem oziroma poslušalcem. Kako to, da ste se odločili za ta podvig?
“Nekdo mi je to predlagal kot dober štos in zazdel se mi je simpatičen. Pa še sam se nikakor nisem mogel odločiti o naslovu. Nihal sem med naslovi skladb Krasni novi svet, Ena pesem in Tam na koncu drevoreda, poslušalci pa so preko glasovanja na moji spletni strani izbrali slednjo. Malo sem jo oklestil in nastal je naslov CD-ja Drevored.”
Drevored je vaš petnajsti album v štiridesetletni glasbeni karieri, kar vas uvršča tudi med najbolj plodne slovenske glasbenike. Po čem se še posebej razlikuje od prejšnjih?
“Morda po tem, da je malo bolj slovanski. Prinaša dve ruski pesmi, med njimi eno poje moj oče. Pa tudi zaradi imenitnih novih glasbenikov in pevcev, kot so Livio Morosin iz Istre, Allan Taylor iz angleškega Leedsa, Severa Gjurin iz Ljubljane in moj oče Milan Kreslin iz Beltincev.”
Med avtorji skladb ste na novi plošči največkrat podpisani sami ter Gal Gjurin in Miro Tomassini. Ostajata preverjena glasbena kakovost in mlajši talent najboljša izbira za nastanek kvalitetnega albuma?
“S Tomasom (Miro Tomassini, op. av.), s katerim sodelujeva že dolga leta in tudi igrava v bendu Mali bogovi, sva najprej napisala nove pesmi, potem pa smo jim z Galom dodali obleko in jih posneli. Že pred tremi leti, ko smo pripravljali album Cesta, sem začutil, da smo odlična ustvarjalna kombinacija.”
Vaša besedila bi lahko označili kot poetična, večpomenska, včasih metaforična, ki si jih vsak poslušalec lahko razlaga in interpretira po svoje. Kaj oziroma kdo je vaš največji navdih pri pisanju besedil?
“Še zdaj ne znam odgovoriti na to vprašanje. Če pa preletim besedila na Drevoredu, se mi zdi, da je to kar naš, sedanji, krasni novi svet, ki je seveda bolj novi kot krasen. Pesmi si pa res lahko vsak interpretira po svoje, včasih celo malo preveč. Pred dnevi je nekdo zapisal na nek forum, da mi ne verjame, odkar sem napisal pesem S prsti mi greš skoz lase. Ni razumel, da se zafrkavam na lasten račun.”
Leta 1980 ste zmagali na Slovenski popevki s skladbo Dan neskončnih sanj. Danes še kdaj pomislite na to, da bi se udeležili istega ali kakega drugega podobnega izbora?
“Mislim, da ne. Prijazno sem se zahvalil tudi za vabilo na Emo. Menim, da naj bodo to priložnosti za mlade glasbenike in pevce. Pravzaprav pa se tudi Slovenske popevke takrat nisem nameraval udeležiti. Pesem je bila posneta za Radio Slovenija in uvrstili so jo na festival. Ki se je potem sicer zame dobro končal. No, najvažnejša je vseeno prava pesem, kar Dan neskončnih sanj tudi je.”
Z Beltinško bando ste se v devetdesetih letih posvetili ljudski glasbi in povzročili preporod etno glasbe na Slovenskem. Kakšni so bili odzivi in kakšno se vam zdi trenutno stanje etno glasbe pri nas?
“Ko smo začeli nastopati z Beltinško bando, v začetku samo zato, da bi igrali na predvolilnih mitingih Zelenih, je bilo sprejeto kot simpatično. Ko smo začeli polniti dvorane, pa je nastal avtentičen slovenski odziv. Da se tako ne igra ljudske glasbe, da se starim gospodom tresejo roke, da zlorabljamo prekmursko dediščino, se okoriščamo z njo. V današnjem času imamo v Sloveniji precej odličnih etno bendov, ki jih je velik užitek poslušati.”
Tuja vam nista niti film in gledališče. Kako se (z)najdete v vlogi igralca in katera vloga vam je bila do sedaj najzanimivejša?
“Ena bolj zanimivih je bila prav gotovo predstava FaustTV leta 1996, ko sem igral dr. Fausta, Jure Ivanušič pa Mefista pod produkcijsko taktirko Opere in baleta SNG Maribor ter Slovenskega ljudskega gledališča Celje.” ANA CUKIJATI
Celoten intervju: Priloga Primorskih novic, TV okno
Povzetek intervjuja objavljenega v prilogi Primorskih novic, TV okno, 28. oktobra 2010. Avtorica: Ana Cukijati
Prekmurski glasbenik Vlado Kreslin, ki v sebi združuje talente pevca, avtorja glasbe in besedil, pa tudi pesnika, pisatelja in igralca, je pred dnevi izdal svoj novi album Drevored s trinajstimi skladbami, v katerih, ob spremljavi dovršenih instrumentalnih zvokov, razkriva svoj pogled na današnji “krasni novi svet”.
Glasbeno pot je Kreslin začel že leta 1970 kot bobnar v svojem prvem bendu Apollo. Tri leta kasneje je sledila murskosoboška skupina Špirit group, nato pa ljubljanska naveza Horizont. Tri leta po zmagi na Slovenski popevki (1980) se je priključil skupini Martin Krpan, ki je leta 1991 razpadla. Kreslin se je zatem z Beltinško bando posvetil ljudski glasbi ter se vrnil tudi k avtorski glasbi z zasedbo Mali bogovi. Nastopal je že na številnih festivalih in zabeležil več mednarodnih gostovanj. Nekaterim slovenskim filmom je prispeval zgolj glasbo, v drugih je tudi igral, prav tako na gledaliških deskah Drame SNG Maribor. V vseh teh desetletjih njegovega glasbenega ustvarjanja in sodelovanja mu je uspelo napisati številne uspešnice, ki si jih še danes radi prepevamo, za nekatere od njih pa so drugi glasbeniki celo pripravili priredbe. Je legenda, ki ji na naši glasbeni sceni ni enake.
Z Vladom smo se pogovarjali po četrtkovi predstavitvi novega albuma Drevored v Viteški dvorani ljubljanskih Križank.
Izbor naslova novega albuma ste zaupali svojim oboževalcem oziroma poslušalcem. Kako to, da ste se odločili za ta podvig?
“Nekdo mi je to predlagal kot dober štos in zazdel se mi je simpatičen. Pa še sam se nikakor nisem mogel odločiti o naslovu. Nihal sem med naslovi skladb Krasni novi svet, Ena pesem in Tam na koncu drevoreda, poslušalci pa so preko glasovanja na moji spletni strani izbrali slednjo. Malo sem jo oklestil in nastal je naslov CD-ja Drevored.”
Drevored je vaš petnajsti album v štiridesetletni glasbeni karieri, kar vas uvršča tudi med najbolj plodne slovenske glasbenike. Po čem se še posebej razlikuje od prejšnjih?
“Morda po tem, da je malo bolj slovanski. Prinaša dve ruski pesmi, med njimi eno poje moj oče. Pa tudi zaradi imenitnih novih glasbenikov in pevcev, kot so Livio Morosin iz Istre, Allan Taylor iz angleškega Leedsa, Severa Gjurin iz Ljubljane in moj oče Milan Kreslin iz Beltincev.”
Med avtorji skladb ste na novi plošči največkrat podpisani sami ter Gal Gjurin in Miro Tomassini. Ostajata preverjena glasbena kakovost in mlajši talent najboljša izbira za nastanek kvalitetnega albuma?
“S Tomasom (Miro Tomassini, op. av.), s katerim sodelujeva že dolga leta in tudi igrava v bendu Mali bogovi, sva najprej napisala nove pesmi, potem pa smo jim z Galom dodali obleko in jih posneli. Že pred tremi leti, ko smo pripravljali album Cesta, sem začutil, da smo odlična ustvarjalna kombinacija.”
Vaša besedila bi lahko označili kot poetična, večpomenska, včasih metaforična, ki si jih vsak poslušalec lahko razlaga in interpretira po svoje. Kaj oziroma kdo je vaš največji navdih pri pisanju besedil?
“Še zdaj ne znam odgovoriti na to vprašanje. Če pa preletim besedila na Drevoredu, se mi zdi, da je to kar naš, sedanji, krasni novi svet, ki je seveda bolj novi kot krasen. Pesmi si pa res lahko vsak interpretira po svoje, včasih celo malo preveč. Pred dnevi je nekdo zapisal na nek forum, da mi ne verjame, odkar sem napisal pesem S prsti mi greš skoz lase. Ni razumel, da se zafrkavam na lasten račun.”
Leta 1980 ste zmagali na Slovenski popevki s skladbo Dan neskončnih sanj. Danes še kdaj pomislite na to, da bi se udeležili istega ali kakega drugega podobnega izbora?
“Mislim, da ne. Prijazno sem se zahvalil tudi za vabilo na Emo. Menim, da naj bodo to priložnosti za mlade glasbenike in pevce. Pravzaprav pa se tudi Slovenske popevke takrat nisem nameraval udeležiti. Pesem je bila posneta za Radio Slovenija in uvrstili so jo na festival. Ki se je potem sicer zame dobro končal. No, najvažnejša je vseeno prava pesem, kar Dan neskončnih sanj tudi je.”
Z Beltinško bando ste se v devetdesetih letih posvetili ljudski glasbi in povzročili preporod etno glasbe na Slovenskem. Kakšni so bili odzivi in kakšno se vam zdi trenutno stanje etno glasbe pri nas?
“Ko smo začeli nastopati z Beltinško bando, v začetku samo zato, da bi igrali na predvolilnih mitingih Zelenih, je bilo sprejeto kot simpatično. Ko smo začeli polniti dvorane, pa je nastal avtentičen slovenski odziv. Da se tako ne igra ljudske glasbe, da se starim gospodom tresejo roke, da zlorabljamo prekmursko dediščino, se okoriščamo z njo. V današnjem času imamo v Sloveniji precej odličnih etno bendov, ki jih je velik užitek poslušati.”
Tuja vam nista niti film in gledališče. Kako se (z)najdete v vlogi igralca in katera vloga vam je bila do sedaj najzanimivejša?
“Ena bolj zanimivih je bila prav gotovo predstava FaustTV leta 1996, ko sem igral dr. Fausta, Jure Ivanušič pa Mefista pod produkcijsko taktirko Opere in baleta SNG Maribor ter Slovenskega ljudskega gledališča Celje.” ANA CUKIJATI
Celoten intervju: Priloga Primorskih novic, TV okno