Galerija Dimenzija napredka: Vanja Mervič, otvoritev razstave, 23-06-2011 |
|
|
|
|
Foto: Dejan Gregorič, David Verlič
|
Vanja Mervlič: 9/8
Ustvarjanje Vanje Merviča je tesno povezano z razvojem sodobne digitalne tehnologije, ki je preoblikovala koncept nedotakljivosti in zaključenosti umetniškega dela. Njegove interaktivne instalacije so »odprta dela«, procesualna ter zahtevajo aktivno soudeležbo gledalcev, ki vplivajo bodisi na proces nastajanja bodisi preoblikovanja posameznih projektov. Z vključevanjem gledalcev v ustvarjalni proces se njegova umetnost približuje življenju, hkrati pa so dela refleksija naše vsakdanjosti in širšega družbenega prostora, ki je popolnoma prežet z informacijsko tehnologijo in množico vizualnih sporočil.
V tokratni projekt 9/8 sicer ni vključil interaktivnih instalacij, ampak njihove fragmente oziroma izpeljave v novih pomenskih konstelacijah, katerih skupni imenovalec je čas, prežet s preizpraševanjem vloge posameznika, njegovega delovanja, mišljenja in svobode v postindustrijski družbi. Med dosledno konceptualno zasnovanimi deli zasledimo tudi besedna sporočila gledalcev, ki so nastala kot »produkt« interaktivne instalacije CunC (2008). Delo je bilo v osnovi računalnik v prazni sobi, v katerega so obiskovalci vtipkali izjave po lastni izbiri, vendar se besedila niso izpisala na ekranu niti jih ni bilo možno slišati, saj so bila pretvorjena v neslišno frekvenco. Misli obiskovalcev, sprva shranjene v računalniškem arhivu, so sedaj »materializirane«, preoblikovane v berljive zapise, ki v kombinaciji z multipliciranim reklamnim nasmeškom osmišljajo in demistificirajo interaktivni projekt.
Zdi se, da Mervič razume umetnost kot neskončno prepletanje podob, oblik, simbolov in izraznih sredstev iz preteklosti in sedanjosti. Pri realizaciji avdio-vizualne instalacije DADAMantra (2009) je denimo uporabil aleatorično metodo oblikovanja umetniškega dela, kakršno je zagovarjal Tristan Tzara, ki vključuje tako ustvarjanje kot destrukcijo. Vizualni del projekta predstavljajo kolaži, narejeni iz religioznih tekstov petih svetovnih religij, ki jih je razrezal na besedne fragmente in naključno sestavil v sedem novih molitev, izmed katerih je vsaka namenjena enemu dnevu v tednu. Zvočni del molitve bere računalniški program, ki modulira razstavni prostor po umetnih zvočnih resonancah, mu daje novo dinamiko in kreira meditativno vzdušje, ki sproži v gledalcu določeno čustveno odzivnost.
Ob posameznih delih se zavemo, da živimo v času, v katerem nam realnost krojijo mediji in stereotipi. Zlati predmeti na fotografiji iz videa Soba kralja Midasa (2008) ponazarjajo človekovo željo po posedovanju materialnega bogastva. Za statične podobe iz video instalacije Eros Thanatos (2008), ki prikazujejo različne kombinacije vabljivih nasmehov in rentgenskih posnetkov ust, javnega in intimnega, pa lahko rečemo, da spodbujajo k razmisleku o učinku medijskega uprizarjanja želje.
V drugih instalacijah je bolj kot družbena komponenta izpostavljen čas v različnih oblikah in prispodobah. Fotografska podoba instalacije Brez naslova (2011), ki je iztrgana iz širšega časovno-prostorskega konteksta, zaznamuje čas kot trenutek, zamrznitev življenja. Fotografija je postavljena v jukstapozicijo z ledenimi skulpturami, ki ponazarjajo popolno podreditev umetniškega dela njegovi lastni, časovno pogojeni destrukciji. Še bolj pomenljivo je delo Čakanje (2010), ki simbolizira čas tako s krožno oblikovanimi segmenti kompozicije kot tudi s strukturo plesnivih materialov in procesom postopnega spreminjanja umetniškega dela. Pogled na plesen sicer v gledalcu sproža asociacije na minljivost in razpadanje, vendar je plesen v tem primeru (prej kot simbol razkroja) prispodoba za preteklo, preživeto.
Mervičeva dela so kljub vpeljavi tehnologije, medijskih impulzov in neobičajnih materialov kontemplativna dela, ki temeljijo na likovnih prvinah, čeprav nam njihova vizualna struktura ne daje vedno estetskega užitka, ampak izziva našo miselno aktivnost. V tem kontekstu lahko razumemo tudi naslov projekta 9/8: številke so pomenke, ki v tem primeru ne veljajo za znamenja in ne izražajo količine, pač pa misli, poetično, metafizično. NATAŠA KOVŠCA
Mervičeve Naključne molitve
Novogoriški večmedijski umetnik in raziskovalec video slike Vanja Mervič ne razstavlja prav pogosto, pa tudi več v tujini kot doma, zato je predstavitev v galeriji Dimenzija napredka toliko dragocenejša. Večkrat bi nas moral pogostiti. Vanja Mervič (1973) je študiral slikarstvo na beneški akademiji in na Breri v Milanu, kjer je tudi diplomiral; študij je nato nadaljeval v smeri videa in novih medijev priSreču Draganu, izpopolnjeval pa se je tudi v Belgiji, Novi Zelandiji in v Avstriji.V galeriji Dimenzija napredka se predstavlja z deli, večina gre za instalacije, zadnjih štirih let. Med njimi so takšna dela, v katerih se avtor loteva problema religij in človekovega pohlepa, do instalacij, v katerih subtilno obravnava čas in prostor. V Midasovi sobi (2008), ki je na razstavi predstavljena s fotografijo, se spominja zgodbe o kralju Midasu, ki je rad živel razkošno in je boga Dioniza prosil, da bi se vse, česar bi se dotaknil, spremenilo v zlato. Ustreženo mu je bilo in kmalu je opazil, da se je tudi hrana in pijača, katere se je dotaknil, spremenila v to drago kovino. Midasovo sobo, ki je simbol pohlepa, je Mervič upodobil v zlatu.
Zanimivo je tudi delo, ki je produkt predhodne interaktivne instalacije CunC-livin lab (2008). Najprej je bil računalnik v prazni sobi, v katerega so oblikovalci vtipkali izjave po svoji izbiri, kasneje pa jih je Mervič reproduciral, skupaj z multipliciranim reklamnim nasmeškom. In kaj so obiskovalci pisali? “Nič je edina konstanta.” “I am typing something right now. That is my bad side. Thats better. I am still typing something it is not very profound. Just typing. Nothing interesting.”
Zdi se, da Mervič razume umetnost kot neskončno prepletanje podob, oblik, simbolov in izraznih sredstev, piše umetnostna zgodovinarka Nataša Kovšca ter omeni deloDADAMantra (2009), kjer avtor vključuje tako ustvarjanje kot destrukcijo. Vizualni del projekta so kolaži iz religioznih besedil petih svetovnih religij, ki jih je razrezal na besedne fragmente in naključno sestavil v sedem novih molitev. Posebej zanimiv je audio del molitve (poslušamo ga na slušalkah). Bere ga računalniški program, ki s svojo zvočnostjo resnično kreira meditativno vzdušje.
Nekakšna sakralnost bi lahko bila rdeča nit vsega skupaj, saj Mervičeva odprta dela puščajo prostor refleksiji o času, prostoru, minevanju, krožnem času, preživetem času, plesni, ki nastaja, razpadanju in mestu umetnosti v vsem tem. KLAVDIJA FIGELJ
Vir: Primorske Novice
Ustvarjanje Vanje Merviča je tesno povezano z razvojem sodobne digitalne tehnologije, ki je preoblikovala koncept nedotakljivosti in zaključenosti umetniškega dela. Njegove interaktivne instalacije so »odprta dela«, procesualna ter zahtevajo aktivno soudeležbo gledalcev, ki vplivajo bodisi na proces nastajanja bodisi preoblikovanja posameznih projektov. Z vključevanjem gledalcev v ustvarjalni proces se njegova umetnost približuje življenju, hkrati pa so dela refleksija naše vsakdanjosti in širšega družbenega prostora, ki je popolnoma prežet z informacijsko tehnologijo in množico vizualnih sporočil.
V tokratni projekt 9/8 sicer ni vključil interaktivnih instalacij, ampak njihove fragmente oziroma izpeljave v novih pomenskih konstelacijah, katerih skupni imenovalec je čas, prežet s preizpraševanjem vloge posameznika, njegovega delovanja, mišljenja in svobode v postindustrijski družbi. Med dosledno konceptualno zasnovanimi deli zasledimo tudi besedna sporočila gledalcev, ki so nastala kot »produkt« interaktivne instalacije CunC (2008). Delo je bilo v osnovi računalnik v prazni sobi, v katerega so obiskovalci vtipkali izjave po lastni izbiri, vendar se besedila niso izpisala na ekranu niti jih ni bilo možno slišati, saj so bila pretvorjena v neslišno frekvenco. Misli obiskovalcev, sprva shranjene v računalniškem arhivu, so sedaj »materializirane«, preoblikovane v berljive zapise, ki v kombinaciji z multipliciranim reklamnim nasmeškom osmišljajo in demistificirajo interaktivni projekt.
Zdi se, da Mervič razume umetnost kot neskončno prepletanje podob, oblik, simbolov in izraznih sredstev iz preteklosti in sedanjosti. Pri realizaciji avdio-vizualne instalacije DADAMantra (2009) je denimo uporabil aleatorično metodo oblikovanja umetniškega dela, kakršno je zagovarjal Tristan Tzara, ki vključuje tako ustvarjanje kot destrukcijo. Vizualni del projekta predstavljajo kolaži, narejeni iz religioznih tekstov petih svetovnih religij, ki jih je razrezal na besedne fragmente in naključno sestavil v sedem novih molitev, izmed katerih je vsaka namenjena enemu dnevu v tednu. Zvočni del molitve bere računalniški program, ki modulira razstavni prostor po umetnih zvočnih resonancah, mu daje novo dinamiko in kreira meditativno vzdušje, ki sproži v gledalcu določeno čustveno odzivnost.
Ob posameznih delih se zavemo, da živimo v času, v katerem nam realnost krojijo mediji in stereotipi. Zlati predmeti na fotografiji iz videa Soba kralja Midasa (2008) ponazarjajo človekovo željo po posedovanju materialnega bogastva. Za statične podobe iz video instalacije Eros Thanatos (2008), ki prikazujejo različne kombinacije vabljivih nasmehov in rentgenskih posnetkov ust, javnega in intimnega, pa lahko rečemo, da spodbujajo k razmisleku o učinku medijskega uprizarjanja želje.
V drugih instalacijah je bolj kot družbena komponenta izpostavljen čas v različnih oblikah in prispodobah. Fotografska podoba instalacije Brez naslova (2011), ki je iztrgana iz širšega časovno-prostorskega konteksta, zaznamuje čas kot trenutek, zamrznitev življenja. Fotografija je postavljena v jukstapozicijo z ledenimi skulpturami, ki ponazarjajo popolno podreditev umetniškega dela njegovi lastni, časovno pogojeni destrukciji. Še bolj pomenljivo je delo Čakanje (2010), ki simbolizira čas tako s krožno oblikovanimi segmenti kompozicije kot tudi s strukturo plesnivih materialov in procesom postopnega spreminjanja umetniškega dela. Pogled na plesen sicer v gledalcu sproža asociacije na minljivost in razpadanje, vendar je plesen v tem primeru (prej kot simbol razkroja) prispodoba za preteklo, preživeto.
Mervičeva dela so kljub vpeljavi tehnologije, medijskih impulzov in neobičajnih materialov kontemplativna dela, ki temeljijo na likovnih prvinah, čeprav nam njihova vizualna struktura ne daje vedno estetskega užitka, ampak izziva našo miselno aktivnost. V tem kontekstu lahko razumemo tudi naslov projekta 9/8: številke so pomenke, ki v tem primeru ne veljajo za znamenja in ne izražajo količine, pač pa misli, poetično, metafizično. NATAŠA KOVŠCA
Mervičeve Naključne molitve
Novogoriški večmedijski umetnik in raziskovalec video slike Vanja Mervič ne razstavlja prav pogosto, pa tudi več v tujini kot doma, zato je predstavitev v galeriji Dimenzija napredka toliko dragocenejša. Večkrat bi nas moral pogostiti. Vanja Mervič (1973) je študiral slikarstvo na beneški akademiji in na Breri v Milanu, kjer je tudi diplomiral; študij je nato nadaljeval v smeri videa in novih medijev priSreču Draganu, izpopolnjeval pa se je tudi v Belgiji, Novi Zelandiji in v Avstriji.V galeriji Dimenzija napredka se predstavlja z deli, večina gre za instalacije, zadnjih štirih let. Med njimi so takšna dela, v katerih se avtor loteva problema religij in človekovega pohlepa, do instalacij, v katerih subtilno obravnava čas in prostor. V Midasovi sobi (2008), ki je na razstavi predstavljena s fotografijo, se spominja zgodbe o kralju Midasu, ki je rad živel razkošno in je boga Dioniza prosil, da bi se vse, česar bi se dotaknil, spremenilo v zlato. Ustreženo mu je bilo in kmalu je opazil, da se je tudi hrana in pijača, katere se je dotaknil, spremenila v to drago kovino. Midasovo sobo, ki je simbol pohlepa, je Mervič upodobil v zlatu.
Zanimivo je tudi delo, ki je produkt predhodne interaktivne instalacije CunC-livin lab (2008). Najprej je bil računalnik v prazni sobi, v katerega so oblikovalci vtipkali izjave po svoji izbiri, kasneje pa jih je Mervič reproduciral, skupaj z multipliciranim reklamnim nasmeškom. In kaj so obiskovalci pisali? “Nič je edina konstanta.” “I am typing something right now. That is my bad side. Thats better. I am still typing something it is not very profound. Just typing. Nothing interesting.”
Zdi se, da Mervič razume umetnost kot neskončno prepletanje podob, oblik, simbolov in izraznih sredstev, piše umetnostna zgodovinarka Nataša Kovšca ter omeni deloDADAMantra (2009), kjer avtor vključuje tako ustvarjanje kot destrukcijo. Vizualni del projekta so kolaži iz religioznih besedil petih svetovnih religij, ki jih je razrezal na besedne fragmente in naključno sestavil v sedem novih molitev. Posebej zanimiv je audio del molitve (poslušamo ga na slušalkah). Bere ga računalniški program, ki s svojo zvočnostjo resnično kreira meditativno vzdušje.
Nekakšna sakralnost bi lahko bila rdeča nit vsega skupaj, saj Mervičeva odprta dela puščajo prostor refleksiji o času, prostoru, minevanju, krožnem času, preživetem času, plesni, ki nastaja, razpadanju in mestu umetnosti v vsem tem. KLAVDIJA FIGELJ
Vir: Primorske Novice