Galerija Dimenzija napredka: Špela Volčič, otvoritev razstave, 20-12-2013 |
|
|
|
Foto: David Verlič, Suzana Uršič
|
|
|
|
Špela Volčič, The moments of this dawning Recognition
Na otvoritvi razstave The moments of this dawning recognition (zero budget but still an exibition) Špele Vočič je uvodno besedo podala umetnostni zgodovinar Nataša Kovščca.
Špela Volčič, vizualna umetnica iz Mirna, ki je poznana predvsem kot fotografinja, je v galeriji Dimenzija napredka pripravila instalacijo objektov, izdelanih iz podarjenih materialov in predmetov. S projektom preizprašuje konkretne pogoje za lastno ustvarjanje, hkrati pa želi spodbuditi kritično refleksijo o delu, vlogi in eksistenčnem položaju umetnika danes.
Projekt Špele Volčič s pomenljivim naslovom The moments of this dawning recognition (zero budget but still an exhibition) sestavljajo objekti, ki jih je ustvarila iz podarjenih materialov in predmetov. Avtorica, ki jo na domačem likovnem prizorišču poznamo predvsem kot fotografinjo, je namreč pri snovanju razstavnega koncepta izhajala iz predpostavke, da ima za produkcijo razstave na voljo le minimalno finančno podporo, ki ne bo zadostovala za realizacijo prvotno zamišljenega fotografskega projekta. Razstava, s katero umetnica preizprašuje konkretne razmere za svoje lasno ustvarjanje, pravzaprav že v samem izhodišču odpira več aktualnih vprašanj, ne le o konstantnem zmanjševanju sredstev za izvajanje kulturnih projektov, ampak tudi o delu, vlogi in eksistenčnem položaju umetnika danes.
Ideja umetnika – boema, ki živi svobodno, kreativno in neodvisno življenje, ki zavzema kritično držo do širše družbe in ne dela za denar, ima svoj izvor v romantiki. Današnja družbena pozicija umetnika, ki deluje na prostem trgu dela, je seveda povsem drugačna, kljub temu pa nekateri še vedno menijo, da umetnik ne ustvarja za plačilo. Ob tem je potrebno poudariti, da ustvarjanje danes nikakor ni svobodno, saj je izstop iz umetnostnega sistema in delovanje izven njegovih institucionalnih okvirjev praktično nemogoče. In ker umetnostnega trga pri nas nikoli ni bilo, odkupov umetniških del skorajda ni več, projektno financiranje, namenjeno zgolj kritju materialnih stroškov, pa ne zagotavlja osnovne eksistence, je zlasti mlajša generacija umetnikov, ki se želi uveljaviti na mednarodnem umetniškem prizorišču, prisiljena v opravljanje prekarnega, večinoma pogodbenega dela. Za številne mlade perspektivne ustvarjalce (t. i. ''emerging artists'') predstavlja bivanje v različnih rezidenčnih programih po celi Evropi, kjer imajo možnost navezovanja profesionalnih stikov s kuratorji in galeristi, edini način, da postane njihovo delo vidno. A kaj, ko morajo za prepoznavnost pogosto žrtvovati svoje privatno življenje: biti morajo mobilni, aktivni, tekmovalni, komunikativni, nenehno razpoložljivi, kreativni in inovativni, vendar jim takšen način življenja kljub temu ne nudi nikakršne varnosti, saj je bivanje v rezidencah začasno, njihovo delo pa (običajno) ni plačano.
Instalacijo Špele Volčič, ki letos ustvarja v rezidenčnem ateljeju znane beneške Fundacije Bevilacqua La Masa, lahko razumemo kot njeno subjektivno izkušnjo doživljanja življenja, prežetega z nestalnostjo in nestabilnostjo. Razstavljene objekte je oblikovala tako, da se med posameznimi materiali ustvarjajo manjše ali večje napetosti, nekakšna subtilna trenja, ki ponazarjajo vsakdanje delovne/življenjske situacije. Sama je svoja dela opisala kot intimne odre, na katerih se odvijajo različne življenjske ''scene'', ki jih seveda vsak gledalec dojame drugače, saj je njihova percepcija odvisna od individualne zaznave objektivnega sveta vsakega posameznika. Hkrati pa avtorica tematizira pogoje lastnega dela in življenja oziroma prostega časa, med katerima je težko, celo nemogoče postaviti ločnico. Ob tem je pomembno poudariti, da Špelin namen ni neposredna kritika delovanja dominantnega umetniškega sistema, pač pa zgolj osvetlitev nekaterih protislovij, s katerimi se konstantno sooča kot mlada in perspektiva vizualna umetnica pri svojem vsakdanjem delu. Z gotovostjo pa lahko zapišem, da njen projekt spodbuja k razmisleku o le navidezni svobodi umetniškega ustvarjanja, ki nikakor ne predstavlja privilegirane oblike dela, temveč je tesno vpeto v tržne mehanizme sodobnega kapitalizma. NATAŠA KOVŠCA
Špela Volčič, vizualna umetnica iz Mirna, ki je poznana predvsem kot fotografinja, je v galeriji Dimenzija napredka pripravila instalacijo objektov, izdelanih iz podarjenih materialov in predmetov. S projektom preizprašuje konkretne pogoje za lastno ustvarjanje, hkrati pa želi spodbuditi kritično refleksijo o delu, vlogi in eksistenčnem položaju umetnika danes.
Projekt Špele Volčič s pomenljivim naslovom The moments of this dawning recognition (zero budget but still an exhibition) sestavljajo objekti, ki jih je ustvarila iz podarjenih materialov in predmetov. Avtorica, ki jo na domačem likovnem prizorišču poznamo predvsem kot fotografinjo, je namreč pri snovanju razstavnega koncepta izhajala iz predpostavke, da ima za produkcijo razstave na voljo le minimalno finančno podporo, ki ne bo zadostovala za realizacijo prvotno zamišljenega fotografskega projekta. Razstava, s katero umetnica preizprašuje konkretne razmere za svoje lasno ustvarjanje, pravzaprav že v samem izhodišču odpira več aktualnih vprašanj, ne le o konstantnem zmanjševanju sredstev za izvajanje kulturnih projektov, ampak tudi o delu, vlogi in eksistenčnem položaju umetnika danes.
Ideja umetnika – boema, ki živi svobodno, kreativno in neodvisno življenje, ki zavzema kritično držo do širše družbe in ne dela za denar, ima svoj izvor v romantiki. Današnja družbena pozicija umetnika, ki deluje na prostem trgu dela, je seveda povsem drugačna, kljub temu pa nekateri še vedno menijo, da umetnik ne ustvarja za plačilo. Ob tem je potrebno poudariti, da ustvarjanje danes nikakor ni svobodno, saj je izstop iz umetnostnega sistema in delovanje izven njegovih institucionalnih okvirjev praktično nemogoče. In ker umetnostnega trga pri nas nikoli ni bilo, odkupov umetniških del skorajda ni več, projektno financiranje, namenjeno zgolj kritju materialnih stroškov, pa ne zagotavlja osnovne eksistence, je zlasti mlajša generacija umetnikov, ki se želi uveljaviti na mednarodnem umetniškem prizorišču, prisiljena v opravljanje prekarnega, večinoma pogodbenega dela. Za številne mlade perspektivne ustvarjalce (t. i. ''emerging artists'') predstavlja bivanje v različnih rezidenčnih programih po celi Evropi, kjer imajo možnost navezovanja profesionalnih stikov s kuratorji in galeristi, edini način, da postane njihovo delo vidno. A kaj, ko morajo za prepoznavnost pogosto žrtvovati svoje privatno življenje: biti morajo mobilni, aktivni, tekmovalni, komunikativni, nenehno razpoložljivi, kreativni in inovativni, vendar jim takšen način življenja kljub temu ne nudi nikakršne varnosti, saj je bivanje v rezidencah začasno, njihovo delo pa (običajno) ni plačano.
Instalacijo Špele Volčič, ki letos ustvarja v rezidenčnem ateljeju znane beneške Fundacije Bevilacqua La Masa, lahko razumemo kot njeno subjektivno izkušnjo doživljanja življenja, prežetega z nestalnostjo in nestabilnostjo. Razstavljene objekte je oblikovala tako, da se med posameznimi materiali ustvarjajo manjše ali večje napetosti, nekakšna subtilna trenja, ki ponazarjajo vsakdanje delovne/življenjske situacije. Sama je svoja dela opisala kot intimne odre, na katerih se odvijajo različne življenjske ''scene'', ki jih seveda vsak gledalec dojame drugače, saj je njihova percepcija odvisna od individualne zaznave objektivnega sveta vsakega posameznika. Hkrati pa avtorica tematizira pogoje lastnega dela in življenja oziroma prostega časa, med katerima je težko, celo nemogoče postaviti ločnico. Ob tem je pomembno poudariti, da Špelin namen ni neposredna kritika delovanja dominantnega umetniškega sistema, pač pa zgolj osvetlitev nekaterih protislovij, s katerimi se konstantno sooča kot mlada in perspektiva vizualna umetnica pri svojem vsakdanjem delu. Z gotovostjo pa lahko zapišem, da njen projekt spodbuja k razmisleku o le navidezni svobodi umetniškega ustvarjanja, ki nikakor ne predstavlja privilegirane oblike dela, temveč je tesno vpeto v tržne mehanizme sodobnega kapitalizma. NATAŠA KOVŠCA
|
|
|
|
|
